Nostalgija
Včeraj sem sedela pri sestrični, ki živi blizu železniške proge in mimo pripelje vlak in tisti trenutek sem se spomnila na čase, ko smo vsaj enkrat mesečno obiskovali sorodnike, ki so živeli velikem mestu, blizu železniške proge … zvok vlaka me je spomnil na otroštvo, ko sem visela na balkonu v bloku in čakala, da se mimo pripelje vlak (že stanovanjski blok mi je bil nekaj posebnega, ker smo mi živeli v hiši, v majhnem kraju) … ja, zgleda me nostalgija daje … 
Pa nadaljujmo s tem …
… pogrešam tudi jutranje prebujanje petelinov, v primerjavi z zdejšniim tuljenjem mobitela je bilo tisto balzam za ušesa (hm, mogoče si pa nabavim petelinčka pa ga dam na balkon)
… lectova srca, ki mi jih je dedek prinesel vsako nedeljo in pravljične ulice moje Mici
… pogrešam sobotna in nedeljska jutra, ko smo se vsi zbrali pred TV-ji in navijali za Križaja, Petroviča, Matejo Svet …
… časov, ko sva s Tomažem splezala na vsako drevo v naši vasi
… pogrešam Bistrico, kot je včasih bila, čista in polna skritih kotičkov (zdej je le še v beton ujeta umazana reka9
… prvi šolski ples in prvi poljub (kakšnega okusa je že bil?)
… poletne nevihte, ko je za več ur zmanjkalo elektrike pa se ni nihče jezil, prižgali smo sveče in igrali šnops (oči, še zdej si nama z mami dolžen večerjo!)
komentar avtorja Mattew — 25.09.2006 @ 13:02
Pogrešam Smrkce.
komentar avtorja Baki — 25.09.2006 @ 17:23
Pogrešam “odpravo zelenega zmaja” na poseben način in so me doma “po tazadnji”, ker je bila sestra še premala za “gore (sosedov hrid brez ene same skale)”, pa “mladost na stopnicah”, od koder nas je župnik napodil, ker smo se tako drli, da bi mrtve zbudili… Pogrešam razbita kolena in solze, ko so me z arniko mazilili - danes bi me “kap”, če bi naša edina prinesla takšna kolena domov… vendar mi je lepo…ampak namesto za Križaja in Svetovo in Petroviča pa danes za mlajše Slovenkce in Slovence navijam.
komentar avtorja Nina — 25.09.2006 @ 21:05
Pogrešam svojega bivšega.
Pogrešam njegove poljube,dotike,njegov lep nasmeh.
Pogrešam idilične trenutke na snegu, pogrešam njegovo iskrenost, sočutnost in neumne poskuse me spraviti v smeh ko sm bila žalostna.Pogrešam njegov balkon in pogled na sonce iz njega.
Pogrešam Đorđija.
Pogrešam tisto iskrico v očeh ko sem ga videla in tisti cmok v grlu ko je prišev čas za slovo.
Pogrešam njegov ‘ej js grem spat’ in ‘rd te mam’.
Pogrešam ga…
komentar avtorja Saška — 26.09.2006 @ 12:01
pogrešam……ISKRENOST v ljudeh
ali pa vsaj iskrenost v očeh
pogrešam…….POGUMNE ljudi, ki znajo povedati kar mislijo, izraziti svoja čustva
pogrešam…….VSAK DAN nekaj novega, pogrešam trenutke, ki jih nikoli več ne bo
Ampak se z NASMEHOM spominjam vseh nostalgičnih trenutkov, ki so se zapisali v moj spomin, ……. torej moramo biti nostalgični da se zavemo, da se je vredno SPOMINJATI